Med podjetniki, ki so leta 2016 sami poiskali pomoč pri flamski organizaciji DYZO, jih je dve leti kasneje 62 odstotkov še vedno vodilo isto podjetje. To je prva ugotovitev, ki jo je vredno povedati na glas: podpora podjetjem v težavah ni vlaganje v izgubljene primere.
Raziskovalca Coppens in Knockaert sta status vseh 231 podjetij preverila v uradnem registru točno dve leti po prvem stiku. Zanimalo ju je nekaj, kar se v praksi vidi ves čas, meri pa skoraj nikoli: kaj podjetnika drži v podjetju, ki mu ne gre več, in kaj ga na koncu iz njega spravi.
Zaposleni ga držijo notri
Več kot ima podjetnik zaposlenih, večja je verjetnost, da bo vztrajal. Ne zaradi ekonomike, ampak zaradi občutene osebne odgovornosti do ljudi, ki jih vsak dan vidi. Odpustiti nekoga, ki ga poznaš deset let, ni tabela v Excelu.
To je pomembno, ker gre proti intuiciji. Pričakovali bi, da bo podjetnik z več zaposlenimi bolj racionalen, ker ima več na kocki. V resnici ga ravno ta odgovornost drži v položaju, ki ga številke več ne opravičujejo. Raziskovalca to opišeta z izrazom escalation of commitment: vlaganje v posel, ki nima več realne perspektive.
Če v podjetju so zaposleni, se o njihovi prihodnosti splača govoriti eksplicitno in zgodaj. Realen načrt za ekipo pogosto odklene odločitev, ki jo je lastnik mesece odlagal. Dokler ostaja neizrečena, blokira vse ostalo.
Zapadle obveznosti ga potiskajo ven
Drugi mehanizem deluje v nasprotno smer. Ko rastejo zapadle obveznosti, v povprečju okoli 40.000 evrov v tem vzorcu, upniki prepoznajo znake in začnejo pritiskati. Odločitev o izhodu takrat ni več podjetnikova, ampak jo namesto njega sprejme nekdo drug.
Med tema dvema silama je okno. Dovolj zgodaj je podjetnik še tisti, ki izbira: prestrukturiranje, prodaja, prenos, urejen zaključek. Dovolj pozno pa izbira le še med slabšimi različicami istega izida.
Družina je ojačevalec, ne zavora
V vzorcu 56 odstotkov gospodinjstev ni imelo drugega prihodka razen podjetja, 63 odstotkov pa je imelo vzdrževane otroke ali starše. Pri teh podjetnikih rastoči dolgovi verjetnost vztrajanja zmanjšajo bistveno bolj kot pri ostalih. Ko je odvisno celotno gospodinjstvo, se prag za izhod zniža.
Zanimivo je, kaj se pri tem ne zgodi. Družinski dejavniki ne zrahljajo zavezanosti do zaposlenih. Podjetniki z zaposlenimi vztrajajo ne glede na družinsko sliko. Ti dve sili se ne izničita, delujeta vzporedno.
Starost podjetja in spol podjetnika v tej raziskavi nista bila pomembna. Negativno pa izstopajo družbe z omejeno odgovornostjo ter gradbeništvo, gostinstvo in predelovalna dejavnost.
Najbolj uporabna ugotovitev je operativna
Državni upniki, torej davčni organ in nosilci prispevkov, naraščanje zamud vidijo prvi. Prej kot banka, prej kot dobavitelj in mnogo prej, kot podjetnik sam poišče pomoč. Napotitev na podporno organizacijo na tej točki doseže podjetnika bistveno prej, kot če čakamo, da se javi sam.
Isto velja za računovodje. Raziskava jim daje objektiven razlog, da spregovorijo, namesto da čakajo, da stranka sama prizna težavo. Za presejanje ni potreben finančni pregled. Zadostujejo tri vprašanja: koliko je zaposlenih, kakšne so zapadle obveznosti in ali ima gospodinjstvo še kakšen drug prihodek.
Prav ta tri vprašanja postavimo ob vstopu. Ne zato, da bi podjetje ocenili, ampak zato, da vemo, s kakšnim tempom je treba delati. Kombinacija hitro rastočih zamud pri plačilih in močne družinske odvisnosti pomeni, da imamo malo časa.
Politika, ki nagrajuje samo preživetje, hrani eskalacijo
Zadnja ugotovitev je najbolj nerodna in zato najmanj pogosto izrečena. Shema podpore, ki šteje za uspeh samo to, da podjetje še obstaja, sistemsko sili v vztrajanje tudi tam, kjer to ni več smiselno. Program, ki podpira tudi dostojen in pravočasen izhod, je za državo cenejši in do podjetnika bolj human.
Zato v Early Warning Slovenia urejeno zaprtje podjetja obravnavamo kot legitimen izid in ne kot neuspeh programa. Prostor, kjer se ta pogovor sploh lahko zgodi, mora biti nevtralen. Ne more biti pri banki, ne pri upniku in ne pri nekom, ki od nadaljevanja kaj ima.
Vzorec je flamski, brez kontrolne skupine, stiska je bila samoocenjena, podjetja pa mikro in mala. Številk iz te raziskave ne predstavljamo kot slovenskih podatkov. Prenosljiva sta mehanizma, ne mejni vrednosti, saj sta odvisni od insolvenčne zakonodaje in od tega, kako agresivno izterjujejo javni upniki.
V okoljih, kjer je podjetništvo pogosteje iz nuje kot iz priložnosti, bi družinska odvisnost lahko vztrajanje celo povečala, ne zmanjšala. Slovenija je nekje vmes, zato to raje uporabljamo kot vprašanje kot pa kot trditev. Za slovenske številke imamo lastne podatke iz prijav in evalvacij.
Vir
Coppens, K. & Knockaert, M. (2022). Committed to the venture or the family? A study of entrepreneurial persistence in distressed ventures. Small Business Economics 58, 263–280. doi.org/10.1007/s11187-021-00486-5
Povzetek je pripravila raziskovalna skupina Early Warning Europe Network (EWEUN), ki recenzirane študije prevaja v prakso za organizacije v mreži. Za slovenski kontekst ga je uredila ekipa Early Warning Slovenia.
